Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje. Zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Anksiozne motnje se pojavljajo pri ljudeh vseh starosti, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, pogostejše so pri ženskah.

Anksiozne motnje se med seboj razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki sproži motnjo. Najpogostejše med njimi so: generalizirana anksioznost, panična motnja, socialna fobija ter obsesivno-kompulzivna motnja.

Generalizirana anksioznost je motnja, pri kateri je prisotna stalna tesnobnost, zaskrbljenost in napetost. Človek z motnjo je vedno v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljen zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto tudi njemu samemu vzrok njegove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne more znebiti, čeprav se lahko zaveda njihove nesmiselnosti. Niti ponoči se ne more sprostiti, zato ima težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave, kot so: glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Panična motnja je motnja, pri kateri pacient občuti anksioznost v napadih. Ti se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije. Za panične napade je značilen zelo izrazit strah. Človek ima pogosto občutek, da je na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice ali vrtoglavosti oseba z motnjo velikokrat občuti bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad. Čeprav panični napadi trajajo le nekaj minut, se ponavljajo, pacient pa je tudi med njimi prestrašen v pričakovanju naslednjih napadov panike. Zato se izogiba nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi paniko lahko sprožilo, ali kjer bi se počutil nemočnega.

Socialna fobija je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je pacient v središču pozornosti. Določena stopnja treme je ob izpostavljenosti seveda povsem normalna, vendar večine ljudi ta strah ne onemogoča in lahko normalno opravljajo svoje naloge. Socialna fobija pa pacienta bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko se stopnjuje tudi do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, kot npr. pri podpisovanju čeka. Nepomembne napake v takih situacijah se pacientu zdijo katastrofalne, počuti se nesposobnega obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogiba in se izolira od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, je neuspešen.

Specifične fobije spremlja močan strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot 10 % ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se oseba s fobijo zaveda, da je strah nesmiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu se večina ljudi s specifičnimi fobijami uspe izogniti situacijam, ki povzročajo fobijo, tako da jim motnja ne povzroča bistvenih težav v življenju.

Obsesivno-kompulzivne motnja je motnja, za katero so značilne obsesije, vztrajne in ponavljajoče se misli, impulzi ali predstave (npr. strah pred okužbo), ki pridejo iz človeka samega, vendar jih ta nima pod kontrolo. Ker se misli vedno znova vračajo, se pri človeku z motnjo razvije izrazita tesnoba. Za motnjo so značilne tudi kompulzije, ponavljajoča se dejanja ali rituali, ki jih oseba izvaja, da bi si tako olajšala tesnobo, ki jo povzročajo obsesije. Ponavljajoča kompulzivna dejanja mora človek z motnjo izvajati natančno po zamišljenem redu, sicer se tesnoba v njem še poveča.