Jan Kirbiš, v. d. strokovnega direktorja

V Psihiatrični bolnišnici Ormož smo s 26. 2. 2026 dobili novega strokovnega direktorja. To je postal Jan Kirbiš, dr. med., spec. psihiatrije. Vodenje strokovnega dela bolnišnice kot v. d. strokovnega direktorja prevzema v času, ko so zahteve po širitvi in dostopnosti programov za duševno zdravje večje kot kadarkoli prej. V pogovoru nam je zaupal ključne prioritete v prvem letu mandata, razkril načrte za krepitev strokovnega tima ter predstavil vizijo prihodnosti oskrbe naših pacientov.

Jan Kirbiš, najprej čestitke za imenovanje na odgovorno vodstveno funkcijo. Za začetek je potrebno povedati, da ste trenutno v.d. strokovni direktor. Kaj to pomeni za začetek vašega mandata?

Najlepša hvala za čestitke in hvala za zaupanje vsem, ki so ocenili, da lahko v tem trenutku prevzamem to odgovorno funkcijo. Drži, sem vršilec dolžnosti strokovnega direktorja, kar pomeni, da gre za časovno omejen in prehoden mandat, kar pa nikakor ne zmanjšuje nalog in odgovornosti, ki jih to mesto prinaša. Ob začetku mandata želim predvsem čim bolje spoznati vse ključne procese v bolnišnici, prisluhniti zaposlenim ter nadaljevati razvoj strokovnega dela ustanove. Krajši časovni okvir mandata pa vidim tudi kot priložnost. Pogosto se namreč zgodi, da dobre ideje, razvojni načrti ali potrebne spremembe zaradi vsakodnevnih obveznosti in nujnih situacij ostanejo odloženi za prihodnost. Časovna omejenost mandata me zato dodatno spodbuja k temu, da se pomembnih nalog lotevam aktivno in premišljeno, a brez nepotrebnega odlašanja.

Vseeno pa lahko poveste, katere bodo vaše tri ključne prioritete v prvem letu mandata?

Če bi moral izpostaviti tri ključne prioritete, bi bila prva zagotovo ohranjanje in nadaljnja krepitev strokovne, kakovostne ter varne obravnave pacientov. Kot vse medicinske specialnosti gre tudi psihiatrija naprej in nujno je, da držimo stik s sodobnimi pristopi in usmeritvami. Vedno moramo izhajati iz dejstva, da je pacient v središču naše obravnave, ki mora biti po eni strani individualno prilagojena vsakemu posameznemu pacientu, po drugi strani pa multidisciplinarna. Medicina in znanost izjemno hitro napredujeta, strokovnjaki pa postajamo vse bolj subspecializirani za posamezna področja. To pacientom seveda omogoča vedno boljše možnosti zdravljenja, hkrati pa obstaja nevarnost, da se ob številnih specialističnih in subspecialističnih obravnavah izgubi pogled na človeka kot celoto. Prav pri našem delu se zelo jasno kaže prepletenost telesnega in duševnega zdravja, zato menim, da moramo tudi v prihodnje krepiti sodelovanje med različnimi specialnostmi in strokovnimi profili. V Psihiatrični bolnišnici Ormož smo na tem področju v zadnjih letih naredili pomembne korake, zagotovo pa še ostaja prostor za nadaljnji razvoj. Druga pomembna prioriteta je skrb za zaposlene in dobro sodelovanje med različnimi strokovnimi profili. Delo v psihiatriji je zahtevno in odgovorno, zato menim, da lahko kakovostno zdravstveno obravnavo dolgoročno zagotavljamo le v okolju, kjer se zaposleni počutijo vključene, upoštevane in strokovno podprte. Tretjo prioriteto pa vidim predvsem v reševanju kadrovske stiske, ki jo trenutno najbolj občutimo pri številu zdravnikov. K reševanju te problematike smo že zelo proaktivno pristopili, a žal ne gre za situacijo, ki bi nastala čez noč in se je čez noč tudi ne da rešiti.

Jan Kirbiš, ste vodja psihogeriatričnega odelka, sodelovali ste pri vzpostavitvi oddelka Transkranialne magnetne stimulacije (dTMS) … Kako nameravate v prihodnje podpirati razvoj stroke in uvajanje novih metod zdravljenja ob omejenih finančnih sredstvih bolnišnice?

Brez nenehnega razvoja stroke in uvajanja sodobnih metod si napredka v medicini in psihiatriji ni mogoče predstavljati. Psihiatrija je dinamična stroka in prav je, da novim spoznanjem sledimo ter jih poskušamo implementirati v klinično prakso. Realnost pa je, da se zdravstvene ustanove pogosto soočamo z omejenimi finančnimi in kadrovskimi viri, zato morajo biti razvojni koraki premišljeni, strokovno utemeljeni in dolgoročno vzdržni. Res pa je tudi, da zgolj finančna sredstva sama po sebi niso dovolj za uspešen strokovni razvoj in niso edini niti vedno nujen pogoj zanj. Motivacija, odprtost za nova znanja in pripravljenost za sodelovanje z drugimi so lastnosti, ki niso pogojene s finančnimi sredstvi, so pa še kako pomembne. Tudi pri vzpostavitvi zdravljenja z globoko transkranialno magnetno stimulacijo je šlo predvsem za angažiranost in pripravljenost posameznikov, da se ob hkratni podpori vodstva naučijo in začnejo izvajati nekaj novega, včasih pa za to namenijo tudi kakšno uro svojega časa več. Brez takšne motivacije in pripadnosti razvoj preprosto ni mogoč.

Seveda pa je pri uvajanju novih metod pomembno, da sledimo načelom z dokazi podprte in varne medicine. Nove oblike zdravljenja morajo pacientom dejansko prinašati dodano vrednost, ne pa predstavljati novosti zgolj zaradi novosti same. Razvoj stroke želim podpirati predvsem v smeri, da se zaposlene spodbuja in podpira pri subspecialističnih izobraževanjih s področij, ki so jim bližje in s katerimi bi se želeli pogosteje ter bolj poglobljeno ukvarjati.

Kakšno vlogo bo pod vašim vodstvom igrala digitalizacija (umetna inteligenca v diagnostiki, digitalizacija arhiva)? Kako vi vidite vpliv umetne inteligence na poklic zdravnika psihiatra?

Menim, da je digitalizacija vsekakor pot v pravo smer. Konkretno bi si v naši ustanovi želel predvsem uvedbe elektronskega temperaturnega lista, kar bi pomembno prispevalo k bolj preglednemu in učinkovitemu delu, hkrati pa zmanjšalo možnost napak. Podpiram tudi uporabo sodobnih tehnologij za prepoznavo govora oziroma voice recognition sistemov, ki jih pri nas poskusno že uporabljamo.

Kar se tiče umetne inteligence, imam zaenkrat mešane občutke. Menim, da bo na določenih področjih našega dela lahko predstavljala koristno podporno orodje. Verjetno bo lahko pomagala pri analizi velikih količin podatkov, prepoznavanju določenih vzorcev, administrativnih opravilih ali podpori pri raziskovalnem delu. Po drugi strani pa sem prepričan, da umetna inteligenca ne more adekvatno nadomestiti človeškega faktorja. Klinična presoja na podlagi pridobljenih teoretičnih in praktičnih izkušenj, pristen terapevtski odnos in empatija so temelji obravnave na področju duševnega zdravja ter jih umetna inteligenca preprosto ne more nadomestiti.

Pomanjkanje kvalitetnega strokovnega kadra je kronična težava slovenskega zdravstva. Omenili ste že aktiven pristop naše bolnišnice k reševanju kadrovske problematike, predvsem s pomanjkanje zdravnikov. Povejte, kako namerava bolnišnica privabiti mlade zdravnike in obdržati izkušene strokovnjake?

Pomanjkanje kakovostnega strokovnega kadra je težava in tudi naša bolnišnica pri tem ni izjema. Ob tem smo vendarle tudi bolnišnica na robu države in nekoliko odročnejša oziroma periferna lega pri pridobivanju novih kadrov zagotovo ne predstavlja prednosti. Vsekakor je izredno pomembno obdržati izkušene strokovnjake, nič manj pomembno pa ni pridobivanje novih kadrov. Trenutno imamo največ težav predvsem pri pridobivanju zdravnikov, tako specializantov kot specialistov. Ker so bila naša prizadevanja doma v zadnjem času omejeno uspešna, smo že pričeli tudi z aktivnim iskanjem zdravnikov v tujini. Kako privabiti mlade zdravnike? Sam menim, da predvsem s strokovno stimulativnim okoljem, ki omogoča dodatno izobraževanje, strokovni razvoj in usmerjanje v področja, ki posameznika posebej zanimajo. Zdi se mi, da so to vrednote, ki so mladim zdravnikom pomembne in jim jih kot ustanova lahko ponudimo.

Jan Kirbiš, znani ste po svoji dostopnosti in prijaznosti. Zdaj ste v novi, izjemno odgovorni vlogi. Kakšen način komunikacije lahko pričakujemo zaposleni (odprta vrata, redni sestanki, obiski na oddelkih)?

Najprej hvala za to misel, res upam, da drži. Tudi v novi vlogi si želim ohraniti odprto in korektno komunikacijo z zaposlenimi. Redni sestanki so že sedaj ustaljen način dela in tako bo tudi v prihodnje. Vsekakor pa se mi zdijo pomembni tudi osebni obiski po oddelkih in neposreden stik z zaposlenimi. Vrata moje pisarne so bila vedno odprta in želim, da tako tudi ostane.

Kaj bi v tem trenutku sporočili zaposlenim, ki vsak dan skrbijo za naše paciente?

Zavedam se, koliko truda, energije in osebne požrtvovalnosti zahteva delo v psihiatriji. Naše delo je pogosto strokovno zahtevno, čustveno naporno in stresno. Zato bi se na tej točki vsem zaposlenim rad predvsem iskreno zahvalil. Posebna zahvala gre tudi vsem tistim, ki takrat, ko po domače povedano »zagusti«, dvignejo telefon in priskočijo na pomoč tudi takrat, ko po urniku niso bili razpisani. Takšne situacije pogosto ostanejo očem javnosti skrite, a so za delovanje naše bolnišnice neprecenljive. Kljub vsem izzivom pa na oddelkih vedno znova naletim na situacije, ko je nekdo od zaposlenih za pacienta pripravljen narediti nekaj več oziroma iti tisti »extra mile«. Prav te situacije pokažejo, kdo zaposleni v Psihiatrični bolnišnici smo in me navdajajo z optimizmom za naprej. In skoraj bi pozabil – hvala za vse jutranje kave po napornih dežurstvih, tudi takrat, ko prispevka v kavno blagajno kljub prijaznim opominom še nisem poravnal.