Skupnostna in nadzorovana psihiatrična obravnava

Nadzorovana obravnava je obravnava oseb s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki se izvaja na podlagi sklepa sodišča pod nadzorom psihiatrične bolnišnice na območju bivanja pacienta.

Koordinator nadzorovane obravnave je strokovnjak s področja duševnega zdravja, ki ga za spremljanje in koordiniranje nadzorovane obravnave s sklepom določi sodišče. Koordinator izdela natančen načrt psihiatričnega zdravljenja. Oseba živi doma, vendar ima z zakonom naložene stroge obveznosti. Sodišče v sklepu natančno določi načrt zdravljenja, ki običajno vključuje obvezno jemanje predpisanih zdravil, redne obiske pri psihiatru in sodelovanje s koordinatorjem. Če oseba krši pogoje nadzorovane obravnave (npr. preneha jemati zdravila) in je zaradi tega ogroženo njeno življenje, jo lahko nemudoma, brez ponovnega dolgega sodnega postopka, prepeljejo nazaj na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico (tudi brez njegove privolitve).

Postopek za sprejem osebe v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča ureja 82. člen Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Predlog za ta postopek lahko poleg zdravnika in drugih pooblaščenih oseb in institucij, vloži tudi koordinator nadzorovane obravnave.

Skupnostna obravnava je namenjena ljudem, ki imajo dolgotrajne ali ponavljajoče se težave v duševnem zdravju, a ne potrebujejo več (ali sploh ne) bolnišničnega zdravljenja. Cilj je pomagati posamezniku, da kljub bolezni čim bolj samostojno in kakovostno živi doma. Skupnostna obravnava je prostovoljna, oseba mora zanjo podpisati pisno privolitev in jo lahko kadarkoli brez posledic prekine. V skupnostni psihiatrični obravnavi se delo preseli iz bolnišničnih oddelkov neposredno na teren — v pacientovo domače okolje. Zaposleni v psihiatrični bolnišnici, ki delujejo v okviru mobilnega tima, imajo specifične naloge, ki se precej razlikujejo od klasičnega dela na oddelku.

Pojem skupnostne psihiatrije obsega psihiatrično zdravljenje v skupnosti, ki je ponujeno s strani skupnosti. To je psihiatrija, ki raziskuje in sledi potrebam duševnega zdravja v funkcionalno in geografsko opredeljeni populaciji. Za njeno uspešno izvajanje je potrebna mreža zdravstvenega varstva, ki ponuja kontinuirano zdravljenje, prebivališče, zaposlitev in socialno podporo.

Koordinator skupnostne obravnave skupaj z uporabnikom in njegovimi bližnjimi sestavi t. i. Načrt obravnave v skupnosti. V njem se dogovorijo, kakšno pomoč oseba potrebuje (npr. pomoč pri urejanju stanovanja, iskanju zaposlitve, vključevanju v družbo, organizaciji vsakdana). Oblikuje se multidisciplinarni tim, ki uporabniku pomaga dosegati te cilje.

V Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) je obravnava v skupnosti vsebinsko opredeljena v več členih, ključna pa sta 2. člen (ki prinaša osnovno definicijo) in celotno V. poglavje zakona (od 92. člena dalje), ki podrobno ureja njen potek.

Ključne razlike med skupnostno in nadzorovano psihiatrično obravnavo so pomembne za razumevanje stopnje podpore in zagotavljanja varnosti ter pravne zaščite pacienta v sistemu duševnega zdravja. Zato moramo na oba pristopa pogledati skozi tri ključne vidike: pravni status, stopnjo svobode in vlogo stroke.

1. Pravna podlaga in vprašanje privolitve

Skupnostna obravnava je v celoti prostovoljna. Temelji na terapevtskem dogovoru med pacientom in mobilnim timom. Pacient lahko obravnavo ali posamezne obiske kadarkoli zavrne, ne da bi to sprožilo pravne posledice.

Nadzorovana obravnava je zakonsko odrejen ukrep s strani sodišča. Izvaja se takrat, ko pacient zaradi narave svoje bolezni (npr. izgube stika z realnostjo ali odklanjanja zdravljenja) nima uvida v svoje stanje in ogroža sebe ali druge. Privolitev pacienta tukaj ni pogoj za začetek izvajanja.

2. Stopnja nadzora in obveznosti pacienta

V skupnostni obravnavi je pacient partner v procesu. Njegova odgovornost je, da sodeluje v okviru svojih zmožnosti. Če zdravila opusti, se tim trudi z motivacijo in pogovorom, nima pa vzvodov prisile.

V nadzorovani obravnavi ima pacient pravno dolžnost sodelovati pri izvajanju načrta (npr. obvezno prejemanje depo injekcij, obvezni obiski koordinatorja). Če pacient načrt krši ali sodelovanje odkloni, ima koordinator zakonsko pooblastilo in dolžnost, da sproži postopek za sprejem pacienta na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice.

3. Primarni cilj obravnave

Skupnostna obravnava je usmerjena v rehabilitacijo in kakovost življenja. Poudarek je na tem, kako pacientu pomagati, da kljub kronični bolezni čim bolj samostojno živi, skrbi zase in svoje potrebe, si ureja finance, se druži in deluje v svojem okolju.

Nadzorovana obravnava je v prvi vrsti usmerjena v zagotavljanje varnosti in stabilizacije. Njen glavni namen je ponuditi varnostno mrežo, ki preprečuje najhujše poslabšanje bolezni, nudenje obvezne terapije zunaj bolnišnice in zaščito pacienta pred samim seboj (ali zaščito okolice).

Skupnostna in nadzorovana psihiatrična obravnava je sodoben model oskrbe, ki združuje strokovno psihiatrično zdravljenje in socialno podporo neposredno v domačem okolju osebe. Pacientom omogoča okrevanje zunaj bolnišničnih ustanov, s čimer se preprečujejo dolgotrajne hospitalizacije in ohranjanje stika posameznika z vsakdanjim življenjem. Ta način obravnave krepi samostojnost ter posameznikovo vključevanje v socialno življenje, preprečuje ponovne in dolgotrajne hospitalizacije, predvsem pa poskuša izboljšati kakovost življenja in ohranjanje neodvisnosti pacienta.

Z integracijo posameznikov v družbo prihaja do željene in nujne destigmatizacije duševnih motenj širše v družbi. Obe obliki obravnave pa si delita ključno filozofijo moderne psihiatrije – preprečiti dolgotrajno institucionalizacijo in pacientu omogočiti, da kljub težki bolezni živi v svojem domačem, neinstitucionalnem okolju. Dolgoročni cilj je, da uspešna nadzorovana obravnava sčasoma lahko preide v klasično, prostovoljno skupnostno obravnavo, ko pacient pridobi uvid v svojo bolezen.